Upravljanje z okoljskimi dajatvami in subvencijami

Sredstva, ki jih imamo na voljo za transformacijo v okoljsko vzdržno družbo so omejena. Država mora s sredstvi in regulacijami ravnati preudarno.

Koncesije za rabo naravnih surovin in dajatve, ki jih za onesnaževanje plačujejo podjetja so prenizke, sredstva, ki jih na račun okoljskih dajatev pridobi država pa se ne uporablja za projekte, ki bi bili dejansko okolju prijazni, ravno nasprotno, subvencioniranje projektov kot so bioplinarne dodatno pospešuje uničevanje okolja.

Predvsem tujim podjetjem je država podelila veliko koncesij za pridobivanje osnovnih dobrin med katerimi izstopa predvsem voda, tuja podjetja naj bi si lastila kar 80 odstotkov vseh vodnih vrtin, koncesije pa smo jim podelili za obdobja do 30-ih let.

Ministrstvo za okolje in prostor se zaradi vpetosti v energetiko in prostorsko politiko pogosto opušča svojo vlogo branilca narave in okolja, namesto tega pomaga investitorjem pri iskanju lukenj v zakonodaji, ali pa jim jih celo pomaga ustvariti.

Dolgoletna škodljiva politika MOP je državo spremenila v smetišče in kolonijo.

Tujim in domačim podjetjem dovoljujemo da onesnažujejo vodo in zemljo, zasmrajujejo zrak, dovolimo jim odlaganje in sežiganje odpadkov z zrahljanimi regulacijami, hkrati smo v imenu vabljenja tujih investicij velikokrat dovolili uničenje velikih površin kakovostnih kmetijski zemljišč, ki jih zelo primanjkuje, vse to za mnogo prenizko ceno.

Po drugi strani država s sredstvi pridobljenimi od onesnaževalcev ne ravna racionalno, saj jih ne vlaga v sanacijo okoljske škode ali v druge projekte, ki so za okolje koristni. Državne subvencije pogosto končajo v rokah podjetij in posameznikov za namene, ki nas še bolj oddaljujejo od podnebnih in naravovarstvenih ciljev.

Primer slabih praks pri dodeljevanju državnih subvencij so bioplinarne, ki zasmrajujejo okolico in povzročajo uhajanje metana, ki je izredno toplogreden plin.

Podobno škodljive so tudi vetrnice, ki jih energetska podjetja, predvsem Elektro Primorska, želijo graditi na zaščitenih območjih. Vetrnice so grožnja biodiverziteti , njihova gradnja zahteva trajno degradacijo velike površine zemlje, ki se jo zabetonira, da bi lahko vetrnice sploh postavili. Hkrati je proizvodnja energije iz vetrnic zelo nestabilna. Smotrnost njihovega subvencioniranja je zelo vprašljiva.

Postavlja se tudi vprašanje kaj bo država naredila z več kot 350 milijoni evrov, ki so jih onesnaževalci v zadnjih letih plačevali v podnebni sklad. Ta sredstva bi morala biti namenjena prehodu v trajnostno naravnano družbo, vendar se v zadnjih letih pojavljajo ideje, da bi jih vrnili nazaj onesnaževalcem.

Kako bomo to uredili?

• Zvišali bomo ceno za dodeljevanje koncesij za črpanje vode in pridobivanje drugih naravnih dobrin.
• Uveljavili bomo EU direktivo “škodo plača povzročitelj”. Onesnaževalcem bomo izstavili račun za pošteno plačilo sanacije škode, ki jo ustvarjajo, le to se ne sme prelagati izključno na pleča družbe.
• Povečali bomo učinkovitost okoljskih inšpekcij in uveljavili redno izvajanje neodvisnega monitoringa nad onesnaževalci. Okoljski inšpekciji bomo zagotovili avtonomijo od Ministrstva za okolje.
• Opustili bomo subvencioniranje bioplinarn in vetrnih elektrarn, ter posredne in neposredne subvencije fosilnim gorivom.
• Izvedli bomo revizijo vseh t.i. zelenih projektov, ki jih je država v zadnjih letih sofinancirala. Namen revizije bo oceniti dejansko učinkovitost različnih tipov projektov pri doseganju podnebnih in naravovarstvenih ciljev. Na podlagi revizije bomo oblikovali nova pravila za dodeljevanje okoljskih subvencij.
• Sredstva iz podnebnega sklada bomo namenili za energetsko sanacijo stavb, vzpostavitev sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja, ter drugim projektom, ki zasledujejo cilje povečanja energetske učinkovitosti in s tem rabe energije.
• Ustanovili bomo posebni sklad za obnovo degradiranih območij.

Last modified on 2022-03-01