Industrija, pripravljena na spremembe

Zapiranje tovarn in masovna odpuščanja delavcev v industriji so nova neizbežna realnost.

Ob vsaki odločitvi lastnikov o zapiranju proizvodnje in odpuščanju delavcev slišimo krike brezupa. Slednje je še posebej izrazito v manjših krajih, kjer gre pogosto za “socialne bombe”, saj se zaradi posledic dolgoletne centralizacije države in neučinkovitega črpanja ter porabe kohezijskih sredstev lokalna gospodarstva še leta kasneje ne opomorejo. Takšna je realnost nove tehnološke dobe, pri zapiranju tovarn pa gre le za pokušino tistega, kar nas še čaka in več kot očitno je, da se na to ne pripravljamo.

Slovenska industrija ima nižjo dodano vrednost od npr. avstrijske predvsem zato, ker je velik del lastnikov tujcev, ki kanalizirajo dobičke in ključne funkcije v matična podjetja, medtem ko država trpi vso težo negativnih posledic od onesnaževanja in izpustov do nekontrolirane porabe zajetij pitne vode ter požiranja subvencij za nadaljnjo vzdrževanje slabo plačanih delovnih mest.

Slovenija s takšno politiko tudi izgublja v mednarodni trgovini v primerjavi z razvitejšimi državami, saj izvažamo polizdelke, uvažamo pa dražje dovršene produkte.

Vprašati se moramo, ali želimo še naprej vzdrževati in z ekonomskimi politikami podpirati staro industrijo, posebno tako, ali pa bi se bilo morda mnogo smiselneje usmeriti v podporo novim tehnologijam in razvoju lastnih produktov z visoko dodano vrednostjo?

Poskusi politikov, da bi s politično močjo, pritiski, pa tudi subvencijami dosegli, da tovarne ne odpuščajo, je ob odsotnosti konkretnih razvojnih strategij ter resne ekonomske politike žal edino orodje za obvarovanje lokalnih skupnosti. Sindikati so v primeru zaprtja celotnih tovarn popolnoma nemočni.

Masovna odpuščanja industrijskih delavcev se bodo v prihodnje zagotovo še naprej dogajala, zgolj usmerjanje naporov v politično pritiskanje nad lastniki ni dovolj, potrebnih je na desettisoče nadomestnih delovnih mest v panogah, ki imajo dolgoročno perspektivo.

Veliko nevarnost pa predstavljajo tudi težave zagotavljanja nasledstva v majhnih in srednje velikih podjetjih, saj se celotna generacija podjetnikov bliža upokojitveni starosti, primerni nasledniki pa niso vedno na voljo, še posebej kadar gre za podjetja, ki poslujejo v manjših skupnostih.

Kako bomo to uredili?

• Podpirali bomo oblikovanje javno dostopnih baz učnega gradiva za vseživljenjsko učenje.
• Podpirali bomo oblikovanje fleksibilnih učnih programov na univerzah, ki so usmerjeni v prenos najnovejših tehnologij v prakso.
• Ustvarili bomo mrežo kompetenčnih centrov po vzoru Nemčije in Velike Britanije, ki bodo podjetjem pomagala pri prehodu na digitalizacijo in v robotiko.
• Ustvarili bomo referenčne centre po vzoru TestBed.
• Usmerjali bomo naložbene spodbude tako, da bodo prispevale k razvoju raziskovalnega in inovacijskega potenciala Slovenije.
• Pogoje za vstop delavcev v lastništvo podjetij bomo prilagodili tako, da bo uveljavljanje ekonomske demokracije uporabno orodje za rast startupov.
• Financirali bomo brezplačno svetovanje o implementaciji sodobnih tehnologij za avtomatizacijo procesov v praksi in podporo digitalizaciji proizvodnih procesov ter uporabi podatkov, ki nastajajo ob proizvodnji.
• Ustvarili bomo kakovostno in stabilno digitalno infrastrukturo po celotni državi.
• Sedanji sistem prekvalifikacije delavcev bomo prilagodili dolgoročnim trendom na trgu dela.
• V regijah, na katere so vplivale tehnološke in gospodarske spremembe, bomo vzpostavili večje programe prekvalifikacije (npr. v primeru opuščanja premoga).
• Človeške izkušnje imajo neprecenljivo vrednost. Podpirali bomo podjetnike, menedžerje in zaposlene vseh generacij, ki bodo delili svoje izkušnje. Ustvarili bomo infrastrukturo, ki bo to izkušnjo zajemala v digitalni obliki (npr. s konceptom Citizen Science).