Šolstvo in izobraževanje

Šolstvo in sistem izobraževanja potrebuje celovito prenovo. Trenutni šolski sistem temelji na 200 let starem modelu. Škoda, ki jo s tem povzročamo otrokom in mladostnikom ter posledično celotni družbi, je neizmerna.

Temeljni problem današnjega šolskega sistema je, da je bil ustvarjen za potrebe industrijske družbe. Družba se je v zadnjih stoletjih izjemno spremenila, model šolstva pa je ostal enak. Ob uvedbi obveznega osnovnega izobraževanja je bil cilj te institucije vzgoja marljivih prebivalcev, ki ne bodo preveč razmišljali ali spraševali, ter bodo pripravljeni dan za dnem opravljati enolično, ponavljajoče se delo.

Danes smo družba z drugačnimi problemi in potrebami. Potrebujemo ljudi, ki razmišljajo samostojno, kritično, kreativno, inovativno; ki so sposobni samostojno reševati probleme, ne samo delati po navodilih. Poučevanje s predavanjem, razparcelirano na številne predmete, z mikromenedžiranjem, ki ne dopušča samostojnega odločanja, ne vzgaja opravnomočenih državljanov.

Miselnost množične proizvodnje in množičnega nadzora iz industrijske dobe je v šolah še vedno globoko zakoreninjena. Učenci ves dan ne počnejo drugega, kot sledijo navodilom. Nimajo izkušenj avtonomije in lastnega nadzora, izkušenj upravljanja s svojim časom, izkušenj sprejemanja odločitev. Tak način dela jim sporoča nevarno idejo, da niso oni sami upravljalci svojega življenja; da morajo samo slediti navodilom, namesto da bi prevzeli odgovornost. Večina učenja, ki se danes odvija v šolah, ni zares učenje, ampak samo memoriranje. Sistem opredeljuje generičen nabor znanja, ki naj bi ga osvojili vsi otroci, in potem v rednih časovnih intervalih s testi meri, koliko so si zapomnili. Takšno učenje ni ne pristno ne koristno, ker večino memoriziranih informacij pozabijo že v kratkem času po testu. Zato ne preseneča, da otroke in mladino šola dolgočasi in demotivira.

Imamo skrajno standardiziran sistem, kjer se mora vsak otrok učiti isto stvar, ob istem času in na isti način kot vsi drugi. To ne spoštuje osnovnega dejstva, da so učenci ljudje – da je vsak drugačen in enkraten. Vsak ima drugačen nabor sposobnosti, zanimanj, talentov, močnih in šibkih točk. V trenutnem izobraževalnem sistemu ni prostora za odkrivanje in razvoj resničnih potencialov. Poznamo zgodbe visoko nadarjenih ljudi, ki so bili v tradicionalnem šolskem sistemu neuspešni. Ne vemo, koliko talenta, koliko potenciala v trenutnem sistemu ostane neopaženega ali celo zatrtega.

Kaj potrebujemo?

• V izobraževalnem sistemu potrebujemo celovito prenovo.
• Šolstvo vse predolgo ostaja enako, ne sledi vsesplošnemu družbenemu razvoju, zatiska si oči tako pred težavami kot pred rešitvami. Rešitve se namreč ponujajo vse okrog nas.
• Za začetek moramo opredeliti, kaj je cilj izobraževanja. Če pustimo ob strani deklarativna načela, ki žal niso zaživela in so ostala na papirju, je glavni (prikriti) cilj šole priprava posameznika na trg dela. Tako kot druge institucije, je šola postavila neoliberalna načela pred humanistična. Zato je pomembno, da opredelimo, kaj je namen izobraževalnega sistema. Zato predlagamo, da se šolstvo usmeri v celostni razvoj človeka, ki spodbuja razvoj posameznika na vseh ravneh.
• Razvojni psihologi so dokumentirali, da se otroci od rojstva naprej radi učijo. To počnejo naravno in spontano, preko igre. Radi se učijo na svoj način, ne na načine, ki jim jih drugi vsilijo. Šolski način poučevanja – prisila, stalen nadzor in nenehno vrednotenje pa imajo na prirojen nagon po učenju uničujoč vpliv.
• Nešteto besed je že bilo potrošenih o problemu medvrstniškega nasilja in o drugih problemih v šolah, kot je splošno nezadovoljstvo učencev, zdolgočasenost, cinizem in uporništvo. Nihče še ni našel rešitve zanje in nihče je ne bo našel, dokler je sistem zgrajen na starih temeljih industrijske dobe. Otroke in mladostnike moramo obravnavati s spoštovanjem njihovega dostojanstva in integritete, ker se bodo le tako tudi oni naučili ravnati enako v odnosu do drugih članov družbe.
• Potrebujemo več priložnosti za druženje in skupno delo vseh generacij, namesto da jih zapiramo vsako v svojo ustanovo. Pozitiven primer so vrtci in domovi za ostarele v isti stavbi, model, ki ga ponekod v Evropi že uvajajo.
• Ne potrebujemo nagrajevanja in kaznovanja (zunanja motivacija), pač pa notranjo motivacijo, ki je nujen pogoj za kakovostno in trajno znanje. Učenje z notranjo motivacijo pomeni, da je učenje samo po sebi nagrada; to pa je mogoče le takrat, ko se učenec lahko sam odloči, kaj se bo učil.
• Potrebujemo prehod na digitalizirano izobraževanje. Papirnata gradiva so v primerjavi z e-gradivi draga, neekološka in hitro zastarajo. Že zaradi slednjega klasični tiskani učbeniki niso več primerni za sodoben izobraževalni sistem.

Identificirani problemi in naše rešitve

1. Učitelji pridejo s fakultet slabo pripravljeni na realnost poučevanja

Rešitve:

• Selekcija pri sprejemu na pedagoški študij: preverjanje osebnostne ustreznosti (odprtost, fleksibilnost, empatičnost, raznolikost interesov, raziskovalni duh, prostovoljska angažiranost v delu z otroki …) v kombinaciji s preizkusom splošne razgledanosti. Šole vzgajajo bodočo družbo, zato je ključnega pomena, kakšne učitelje imamo.
  • Opis takšnega postopka na Finskem¹
• Preoblikovanje pedagoškega študija
  • V zadnji letnik uvesti več mesecev obvezne prakse.
  • Nekaj teoretičnih oziroma balastnih predmetov zamenjati z vsebinami, ki gradijo učiteljeve osebne kompetence, predvsem: vodstvene sposobnosti, osebno avtoriteto, vzpostavljanje in vzdrževanje zdravih odnosov, vodenje konstruktivnega dialoga, čustveno (samo)regulacijo ter retoriko.

2. Nezrelost šestletnikov za sledenje šolskim zahtevam

Rešitev 1:

• Vstop v šolo pri sedmih letih starosti, šola postane spet osemletna, deli pa se na razredno in predmetno stopnjo.
• 1.–5. razred – razredna stopnja, kjer poučuje razredni učitelj, lahko tudi predmetni, a le v kombinaciji z razrednim učiteljem.
• 6.–8. razred – predmetna stopnja, kjer poučujejo predmetni učitelji.

Rešitev 2:

• Vstop v šolo ostane pri šestih letih, vendar mora biti prvi razred namenjen pripravi na šolo, kot je bila prej mala šola. Prvošolci ne smejo dobivati domačih nalog, razen na lastno željo. Prioriteta pri tej starosti naj bo še vedno igra, saj je igra najbolj naraven način otroškega učenja. Prva šolska leta morajo biti namenjena temu, da otroci vzljubijo šolo in učenje, zato je pritisk v prvih treh razredih izrazito kontraproduktiven.
• Namen, da v prvih letih učenci vzljubijo učenje (zato jih ne ocenjujejo in jim dajejo malo domačih nalog) in vstop v šolo pri sedmih letih sta med drugimi lastnostmi finskega šolstva. Nujna je evalvacija devetletke, ki doslej še ni bila opravljena.

3. Preveč sedeč način dela, premalo gibanja in premalo poudarka na praktičnih veščinah

V šolah prihaja do nekakšnega institucionalnega nasilja nad telesom. Pouk, kjer otroci večino časa presedijo, je manj učinkovit. Učenje namreč poteka bolje, če so otroci dobro razgibani, predihani, razigrani. Informacije se bolje absorbirajo, tudi spominski vtis je tako najmočnejši.

Rešitve:

• Več gibanja in več učenja na prostem – v naravnem okolju
• V Sloveniji se gozdna pedagogika² počasi uveljavlja že skoraj desetletje. Vodilna v tem je Skandinavija, gozdni vrtci pa se hitro širijo tudi v Kanadi in ZDA.
• Učenje v naravnem okolju pogosto prakticirajo tudi na zasebni šoli Lila in na katoliški OŠ.
  • V waldorfskih šolah imajo daljše in pogostejše šole v naravi, ter predmete kot so: ročna dela, lesoreztvo, šiviljstvo, evritmija (gibanje ob glasbi). Gibanje v naravi je pomembno tudi zaradi razvijanja celostne ekologije skozi sožitje človeka in narave. V času podnebne krize bi morala biti ekologija pomembna tema tako pri naravoslovnih kot družboslovnih predmetih.

4. Preobsežni učni načrti

Zaradi preobsežnosti morajo učitelji vedno hiteti s snovjo, ni časa za utrjevanje; učenci so se prisiljeni učiti kampanjsko in na pamet, saj se od njih zahteva poznavanje velikih količin informacij. Med otroki in mladimi je veliko stresa, tesnobe, psihosomatskih motenj, njihovo znanje pa je na splošno površinsko in podvrženo pozabljanju. S preobsežnostjo je povezan tudi problem dolgega sedenja.

Rešitve:

• Učne načrte je potrebno močno skrčiti.
  • Prenova učnih načrtov mora potekati medpredmetno, sicer se vsaka stroka osredotoča le na svoje področje.
• Učni načrt mora postati manj obvezujoč za učitelje. Predstavlja naj osnovni okvir, znotraj katerega lahko učitelj izbira teme glede na sposobnosti in interese učencev.
  • Prav tako je treba poskrbeti, da bo podlaga za načrtovanje učnih vsebin znova učni načrt in ne eksterna preverjanja znanja (NPZ, matura).
  • Eksterna preverjanja bi bilo tako nujno spremeniti: če bo še naprej eden njihovih glavnih ciljev selekcija (matura ima tudi vlogo sprejemnih izpitov na študijske programe), bo to znatno sooblikovalo celoten pouk.
• Obsežne učiteljeve priprave so nepotrebna potrata časa. Namesto tega naj se učitelji raje posvečajo lastnemu razvoju. Naj imajo dovolj časa tudi za hobije, počitek in regeneracijo, da bodo v razredu imeli dovolj energije in svežih idej. Pouk naj bo fleksibilen, prilagodljiv trenutni situaciji in interesu učencev, namesto da natančno sledi vnaprej napisani pripravi. Finskim učiteljem ni treba pisati priprav.
• Ukiniti preizkuse in ocenjevanje sposobnosti pomnjenja. Memoriranje je nižja oblika učenja, od katere je relativno malo koristi. Veliko pomembnejše je razumevanje in povezovanje znanj, uporaba na različnih primerih (prenosljivost znanja), ter sposobnost iskanja in selekcioniranja informacij. Zato bi bilo edino smiselno, da imajo učenci pri preverjanjih znanja lahko na mizi ustrezno literaturo, digitalne vire in pripomočke.
• Spremeniti tudi učbeniško politiko in preiti na digitalizirano izobraževanje: močno zmanjšati količino papirnatih gradiv – zlasti delovnih zvezkov in klasičnih učbenikov.
  • Digitalizacija izobraževanja pomeni prenos vseh podatkov in procesov v digitalno obliko, kar omogoča pripravo tematskega multimedijskega gradiva in paketov za poučevanje posameznih predmetov. Gradivo se pripravlja centralno in se ga stalno posodablja. V digitalni obliki je mogoče vse podatke spremljati in analizirati, pa tudi optimizirati izobraževanje vsakega posameznika. Vsa e-gradiva morajo biti učiteljem in učencem brezplačno na voljo na osrednjem izobraževalnem portalu.
  • Uvajanje digitalizacije mora biti premišljeno in v skladu z razvojnimi zmožnostmi otrok. Prezgodnje uvajanje zaslonskih tehnologij se je pokazalo kot škodljivo za zdrav duševni razvoj otrok (kako nevarne so, dokazuje velika porast zasvojenosti med epidemijo covida- 19). Zaslonska tehnologija je odlično orodje, nikakor pa ne sme postati sama sebi namen oziroma cilj.

5. Šibko, površinsko in nepovezano znanje zaradi razdrobljenosti na predmete

Rešitve:

• Združevanje predmetov:
  • likovni in glasbeni pouk = umetnost
  • tehnični in gospodinjski pouk = praktikum (tak sistem je že v veljavi na katoliški OŠ, Zavod Svetega Stanislava)
  • zgodovina in geografija = družboslovje
  • biologija, kemija, fizika = naravoslovje
  • Umetniški predmeti naj bodo predvsem priložnost za ustvarjanje, teorija mora stopiti v ozadje. Trenutno se učenci oziroma dijaki večinoma učijo teorijo, zelo malo pa v resnici ustvarjajo.
• Obravnavanje glavnih predmetov strnjeno po epohah, po zgledu waldorfskih šol: vsak dan blok ura iz enega predmeta, ki ga v nekaj tednih obdelajo in začnejo z naslednjim predmetom.

6. Slaba kakovost pouka zaradi prevelikih skupin

Učitelj ne more v zadostni meri individualizirati pouka, nuditi dodatne razlage tistim, ki bi jo potrebovali, se posvečati učencem s posebnimi potrebami …

Rešitev:

• Znižanje normativa v oddelku

  Predlagamo največ 20 učencev na razred. To je številka, ko ima učitelj še vedno pregled nad vsemi, ko se lahko posveti vsem, hkrati pa nudi zadostne pogoje za skupinsko delo in sodelovalno učenje. Učenci s posebnimi potrebami ustrezno znižajo število otrok v oddelku.

7. Zaviralen vpliv ocen na učenje

Raziskave so nedvoumno pokazale, v čem se razlikujejo učenci, ki dobivajo številčne ocene, od tistih, ki jih ne: Bolj verjetno jih bo samo učenje nehalo zanimati, raje izbirajo najlažjo možno nalogo in razmišljajo bolj površinsko ter pozabljajo naučeno. O teh učinkih in raziskavah veliko piše in predava npr. ameriški avtor Alfie Kohn.

Rešitev:

• Postopna ukinitev ocenjevanja

  V prvi fazi ukinitev ocen do vključno 4. razreda, v drugi fazi do vključno 5. razreda, v tretji fazi do vključno 6. razreda. Starši naj prejemajo poročila o napredku, vendar v manj formalistični obliki, kot so sedanje opisne ocene. Učenci na vseh stopnjah šolanja morajo prejemati sprotne povratne informacije – kvalitativne, ne v obliki številk. V vlogi poročila o učenčevem delu se dobro obnesejo tudi portfoliji izdelkov v različnih oblikah, shranjeni v klasični obliki ali na digitalnih medijih.

Dolgoročni cilj:

• Ukinitev ocen v celotni OŠ

  Ustrezno vmesno stopnjo med intenzivnim številčnim ocenjevanjem in prihodnjo kvalitativno povratno informacijo ter materialnim prikazovanjem učenčevega dela z mapami izdelkov predstavlja formativno spremljanje.

  Prva leta šole naj bodo namenjena odkrivanju lastnih interesov, vzgoji na področju medosebnih interakcij, vrednot in čustvene inteligence; spodbujanju in učenju zdravih oblik komuniciranja, tehnik komuniciranja v konfliktnih situacijah (vzgoja za mir). Razvijanje zgolj kognitivnih sposobnosti se je izkazalo za problematično oz. brez etičnega korektiva.

  Odsotnost pritiska je izjemnega pomena za ohranitev vedoželjnosti in veselja do učenja. Cilj sodobne šole je vzgajati za vseživljenjsko učenje.

  Za odpravo ocen se zavzemamo, ker so raziskave jasno pokazale, da je zaradi pritiska ocen učenje in pridobljeno znanje bistveno manj kakovostno. Ko se učenci osredotočajo na to, kaj bo v testu in kaj ne, kaj je za oceno in kaj ne, se učijo na bolj površinskem nivoju in kampanjsko. Znanje ni več vrednota in nagrada sama po sebi, ampak so v ospredju ocene.

  Ocene prav tako ovirajo kritično razmišljanje. Ko je cilj dobiti dobro oceno (in tako bo vse dokler bomo obdržali številčno ocenjevanje), kritično razmišljanje predstavlja oviro, kajti za dobro oceno moraš povedati odgovor, ki ga učitelj želi slišati.

8. Sedanja šola daje zelo malo znanja o trajnostnem načinu življenja in samooskrbi

Rešitev:

• Ekološka in trajnostna usmeritev šol

  Ekološka in trajnostna usmeritev šol zaobjema ekološko gradnjo, način ogrevanja, lastne vrtove, sadovnjake, notranje vrtove, skrb za živali, uporabo recikliranih materialov, itd. K ekološkemu ozaveščanju in delovanju spada tudi temu primerna šolska prehrana, ki bi morala temeljiti na kvaliteti, lokalni ekološki pridelavi, zmanjšanemu deležu mesa in mesnih izdelkov. Šole naj nudijo možnost vegetarijanske in veganske prehrane. Šole naj promovirajo trajnostni način življenja, ozaveščajo o škodljivih aspektih hitre mode ipd. Skratka, trajnostni način življenja v vseh pogledih bi moral biti prisoten tudi v šolah. Izobraževalni proces bi moral biti usmerjen tudi v okoljsko etiko.

9. Neučinkovite sedanje prakse, ki samo jemljejo čas in sredstva, ne dajejo pa pravih rezultatov

Različni projekti oz. nazivi kot so Zdrava šola, Eko-šola ipd. Velik poudarek pri tovrstnih projektih je na pisanju načrtov in poročil, na račun tega imajo učitelji manj časa za neposredno delo z učenci, slednji tako premalo pridobijo. Nagrajevanje šol za izvedene projekte oz. pridobljene nazive ni konstruktivno, ker to spodbuja papirnati način izvajanja, največji poudarek je na pisanju in urejanju dokumentov, kakovost tega, kar prejmejo učenci, pa je močno vprašljiva.

Napredovanje učiteljev v naziv po sistemu točk, pridobljenih z izobraževanji ne spodbuja dejanske strokovne in osebne rasti pri učiteljih. Pogosta praksa je, da si izberejo eno od ponujenih izobraževanj samo zato, ker je ’za točke’, so na izobraževanjih zgolj pasivno prisotni, znanja pa ne uporabijo v praksi.

Rešitve:

• Ukinitev teh praks

  Elementi zdravega življenja, ekologije, trajnostnega razvoja, itd. naj postanejo neločljiv del učnih načrtov in življenja vsake šole, ne pa posebni projekti.

  Permanentno izobraževanje naj postane neločljiv del učiteljskega poklica. Sistem nagrajevanja naj se spremeni, tako da bodo nagrajeni za kakovostno delo in ne za udeležbo na izobraževanju. Kakovost dela je treba preverjati med drugim tudi z anketami o zadovoljstvu med starši in učenci. Priporočljive oblike stalnega izpopolnjevanja šolskih strokovnih delavcev so na primer supervizija in intervizija.

10. Preobsežna zakonodaja

Sedaj imamo v šolstvu sistem hiperregulacije. Ob tolikšni regulativi šole in učitelji ne morejo niti avtonomno niti ustvarjalno delovati. Pedagogika ni takšna veda, da bi jo lahko izvajali na podlagi pravnih in birokratskih postopkov.

Rešitev:

• Sprememba sistemske zakonodaje
  • Poenostaviti je potrebno predpise, da se bodo učitelji ukvarjali z otroki in ne s pravilniki, postopki in javnimi naročili. Uveljavljanje vzgojnih ukrepov ne sme biti uradniško, temveč vzgojno delo (sedanje izrekanje ukrepov je pogosto le formalno dejanje, ki ne spodbuja razmisleka o storjenem ali rečenem).
• Zmanjšati število institucij (Zavod za šolstvo, RIC, razne agencije, direktorati… ), namesto vsega tega uvesti:
  • Pedagoško svetovanje oziroma stalno strokovno supervizijo kot podporo za vse pedagoške delavce.
  • Učinkovito izmenjavo in širjenje dobrih praks med šolami.
• Spremeniti je potrebno naloge in vlogo Strokovnega sveta za splošno izobraževanje. Ta bi moral postati inovativen, progresiven posvetovalni organ.

11. Konkurenca ima lahko v določenih pogojih pozitiven vpliv na kvaliteto, za to bi bilo potrebno nekaj te vzpostaviti tudi med javnimi šolami

Rešitev:

• Potrebno bi bilo olajšati in spodbujati vpeljevanje dobrih praks iz zasebnega šolstva v javno in obratno.